.png)
Ko sem se prvič odločil, da poskusim z amaterskimi kolesarskimi dirkami, sem imel veliko vprašanj. Kako trenirati? Kakšen načrt imeti? Kako uskladiti trening z delom in družinskim življenjem? In predvsem – ali se lahko pripravim sam, brez trenerja, samo s samostojnim učenjem?
Moje ime je Peter, sem amaterski kolesarski navdušenec in ta blog je moj poskus odgovoriti na ta vprašanja. Nisem profesionalec, nimam za sabo let tekmovanj in s kolesarstvom nisem začel prav zgodaj, a želim napredovati in deliti svoje izkušnje z drugimi kolesarskimi navdušenci. Če ste v podobni situaciji, boste morda našli navdih ali vsaj občutek, da niste sami.
Zakaj sploh tekmovati?
Dolgo je bilo kolesarjenje zame le oblika turizma, ko smo z družino in kasneje s punco raziskovali nove kraje na kolesih. Po določenem času sem začutil potrebo, da preizkusim kakšno dirko, in ko se je blizu mojega doma odvijala znamenita dirka Kralj Šumave, ni bilo več vprašanj – nekajkrat sem se je udeležil. Moram priznati, da brez resnega treninga je bil to bolj boj za preživetje in plenjenje na bogato založenih okrepčevalnicah. Poleti, ko sem spremljal velike dirke na televiziji, pa me je vedno prešinila misel, kako je voziti po tisti cesti in kako zahtevno je vse skupaj. Sčasoma sem si kupil prvo osnovno cestno kolo, ki me je popolnoma prevzelo. Naslednje poletje je prineslo še boljše kolo, več prevoženih kilometrov in več ur treninga – kolesarjenje je postalo obsedenost. Nato se je pojavila želja, da preizkusim svoje meje. In kaj je boljša motivacija (če za trenutek odmislimo KOM-e na Stravi) kot štartna številka na dresu in cilj, proti kateremu vodi vsak trening?
Amaterske dirke niso samo o zmagi. Gre za premagovanje samega sebe, skupnost ljudi, ki delijo isto strast, in občutek zadovoljstva, ko po tednih truda vidiš napredek.
Ali se je mogoče pripraviti sam?
Profesionalni trener je zagotovo prednost, a si ga ne more vsak privoščiti – ali pa si ga nekateri niti ne želijo. Ker sem se zavedal časovnih omejitev in nepredvidljivosti urnika, sem se odločil za samostojno učenje. Danes imamo na voljo ogromno virov: knjige, članke, YouTube videe, trening načrte v aplikacijah, kot sta TrainingPeaks ali Strava, celo umetna inteligenca nam lahko napiše načrt. Vprašanje torej je: ali je mogoče vse to kombinirati tako, da res deluje?
Moj načrt je preizkusiti vse na lastni koži. Iskal bom informacije, testiral različne metode treninga in spremljal, kaj prinaša rezultate. O vsem tem bom pisal tukaj, v Zapisku amaterja.
Kaj lahko pričakujete od bloga?
Vsak mesec želim deliti svoje izkušnje, uspehe in napake, nasvete o treningu, regeneraciji, prehrani ali opremi. Ne pričakujte hitrih rešitev, kako postati tekmovalec v treh tednih – prej realističen pogled na to, kako se pripraviti na dirko ob vsakodnevnih obveznostih. Ne gre za priprave na Tour de France ali ekstremne amaterske dirke, kjer so rekreativci na meji profesionalizma.
Izbral sem si že nekaj večjih rekreativnih dirk – Road Classics, ki bodo oblikovale moj sezonski načrt, in predvsem Tour de Zeleňák, ki sem ga pred štirimi leti odpeljal po naključju zaradi dobljene štartnine in se takrat zaljubil v cestno kolesarjenje.
Imel bom s čim primerjati svoj napredek. Lanska Pálava mi je zaradi bronhitisa in slabega vremena na dirki postavila precej nizko letvico za izboljšanje. Rumburski Zeleňák sem že prevozil trikrat, tako da imam dovolj podatkov za primerjavo in upam, da je še prostor za napredek. In priznajmo si, nekaj KOM-ov bo zagotovo prišlo na vrsto med treningom kot merilo forme v primerjavi s prejšnjo sezono. Poleg tega bi rad povečal letno število prevoženih kilometrov in ur.
Cilji so postavljeni, motivacija je (za zdaj) na mestu. Če vas ta tematika zanima, spremljajte blog in delite svoje izkušnje. V naslednjem delu bom opisal, kako sem sestavil trening načrt, ki ustreza delu, družini in drugim obveznostim, ter kako mi uspeva usklajevati vse skupaj.
Pripravljen na štart!
