.png)
Kombinacija, ki zbuja razburjenje na obeh straneh. Varnost kolesarjev je v zadnjem času vedno bolj obravnavana tema. V današnjem članku bom skušal podati svoje subjektivno stališče in nekaj nasvetov, s katerimi bi bilo lahko sožitje kolesarjev in voznikov na cestah nekoliko bolj harmonično in varnejše.
Sam se s kolesarjenjem ukvarjam že deset let. Kolesarjenje je šport, ki je tesno povezan z mojim življenjem. Na kolesu sem doživel nešteto izkušenj, od prvih voženj kot otrok zunaj vasi do prve 100-kilometrske vožnje. Niso bile vse povsem pozitivne, velika večina pa se je nanašala na nevarne situacije z avtomobili. Preden nadaljujem, bi rad poudaril, da današnji članek ni namenjen obsojanju ene ali druge strani, temveč je le pogled dolgoletnega kolesarja na temo, ki je v tem trenutku več kot aktualna.
Ne glede na to, ali se raje vozite po gozdu ali po cesti, se stiku z avtomobili ne morete izogniti. Najprej bi rad omenil, da so vozniki in kolesarji enakovredni udeleženci v prometu, kar izhaja iz zakona. Podobne ureditve enakopravnega položaja imajo tudi druge države. Prva pomembna stvar pri sožitju kolesarjev in voznikov je osnovno razumevanje zakona.
Vsak voznik je to moral opraviti na vozniškem izpitu, vendar ni vsak voznik pred nekaj leti končal avtošole. S tem mislim, da so na cesti vozniki, ki so vozniški izpit opravili pred desetletji in večinoma vozijo v skladu s tem, kar se spomnijo iz časa, ko so opravljali izpit.
Toda zakoni se pogosto spreminjajo, kar lahko potrdim kot študent prava. Zato menim, da je dobro spremljati vsaj najpomembnejše spremembe zakonov, ki vplivajo na cestni promet in njegovo delovanje. To velja tudi za kolesarje. Kot udeleženci v cestnem prometu bi morali poznati vsaj osnovna prometna pravila. Promet je pogosto nepredvidljiv, zato lahko z znanjem, kako ravnati v danem trenutku, preprečite številne trke in nevarne situacije.
To me pripelje do še ene zelo pomembne točke varnosti v cestnem prometu, in sicer do predvidevanja. Predvidljivost bi morala biti kot nekakšen šesti čut, ki bi ga morali imeti tako vozniki kot kolesarji. Moja najhujša nesreča s kolesom, ki je, ironično, ni povzročil avto, temveč otroci, ki so se igrali na ulici, je izboljšala mojo sposobnost predvidevanja. Pri polni hitrosti, ko sem se spuščal po hribu navzdol, nisem niti pomislil, da se otroci ne bodo umaknili, še manj pa, da bo eden od njih žogo odbil naravnost pod moje sprednje kolo.
Zaradi te neprijetne in boleče izkušnje imam pred vsakim naslednjim spustom veliko spoštovanja in vedno vnaprej pomislim, kaj bi se lahko v tistem trenutku zgodilo. Ne glede na to, ali gre za divjo žival, ki teče čez cesto, ali za avtomobil, ki drvi iz ovinka v nasprotno smer. Vozniki svojo sposobnost predvidevanja vadijo nekoliko pogosteje kot kolesarji , saj morajo biti med vožnjo bolj pozorni. Vendar nas predvidevanje ne bi smelo ovirati pri uživanju v vožnji, še posebej na kolesu. To bi morala biti le nekakšna kontrolna lučka v ozadju glave, ki utripa, ko morate povečati pozornost.
Tretja in po mojem mnenju najpomembnejša točka, ki lahko zagotovi varno sožitje voznikov in kolesarjev v prometu, je upoštevanje in medsebojno spoštovanje.
Brez teh elementov bodo ceste še naprej predstavljale "bojišče" med kolesarji in vozniki. Seveda je na cestah veliko več obzirnih voznikov in kolesarjev kot arogantnih, vendar so prav neobzirni tisti, ki povzročajo najhujše nesreče in nezgode. Kako bi torej izgledalo takšno vzajemno spoštovanje? Za voznike velja osnovno pravilo, da mora biti pri vožnji naokoli zagotovljena zadostna in varna razdalja, ki je v številnih državah 1,5 m.
Med kolesarji obstaja šala, ki pravi, da voznika kolesarja prepoznate po tem, da vas bo tudi na prazni cesti prehitel po sosednjem pasu. Če je pred vami kolesar, ki ga želite prehiteti, na nasprotni strani ceste pa so drugi avtomobili, ga prehitite šele, ko je cesta prosta. Kot aktivni kolesar imam najpogosteje "grozo v očeh", ko začne avto v nasprotni smeri prehitevati avto pred seboj.
Predvsem regionalne ceste so ozke in takšno prehitevanje se lahko zelo slabo konča. Zato vozniki, četudi želite prehiteti počasno vozilo pred seboj, a vidite, da se vam na nasprotni strani približuje kolesar, raje počakajte nekaj sekund in šele nato začnite prehitevati. Sam sem se že navadil na takšne situacije, a človek, ki je šele pred kratkim začel kolesariti, se lahko v takšni situaciji odzove nepredvidljivo in pride do nesreče. Zadnja stvar, ki sem jo opazil v zadnjih letih in na katero bi želel opozoriti voznike je, naj se zavedajo, da kot kolesarji včasih dosegamo visoke hitrosti, česar se mnogi vozniki ne zavedajo, zlasti v situacijah, ko bi nam morali dati prednost in nam prekrižajo pot. Kot kolesarji izražamo svoje spoštovanje predvsem takrat, ko vozimo v skladu s pravili in na varen način, ki ne ogroža ne nas, ne druge udeležence v prometu.
Ko pomislim, kako sem se vozil v svojih kolesarskih začetkih, sem presenečen, da se mi ni zgodilo nič resnega. Nepredvidljiva vožnja prav tako ne prispeva k varnosti. S tem mislim na preveliko umikanje s svojega voznega pasu ali nenadno izogibanje oviri, ko vozilo za vami nima možnosti, da bi to opazilo in se pravočasno odzvalo. Če moram obvoziti oviro in se na primer usmerim bolj na sredino ceste, avtomobilu za mano vedno z roko signaliziram, naj me opazi in upočasni. Kot kolesarji lahko medsebojno spoštovanje pokažemo tudi tako, da preprosto dvignemo roko ali palec v znak medsebojnega spoštovanja, ko nas na varni razdalji prehiteva avtomobil. Če bo voznik to opazil, bo tudi v prihodnje kolesarje prehiteval na varni razdalji, že tako preprosta gesta pa lahko zagotovi, da se bomo na cestah vsi počutili bolj varno.
Na koncu bi dodal le, da noben zakon ali posledično kazen ne bosta zagotovila 100-odstotne varnosti v cestnem prometu in da bo to vedno odvisno od subjektivnega pristopa vsakega od nas. Vsi smo le ljudje in tistih nekaj sekund, ki jih prihranimo, bodisi kot voznik pri prehitevanju bodisi kot kolesar pri nevarni vožnji, niso vredne, da uničimo svoje ali tuje življenje. Pazite nase in vozite previdno. #PEACE
