.png)
PRIVLAČNE PONUDBE
Po prvih spomladanskih kilometrih začne kolesar razmišljati o svojih poletnih etapah, ki jih vodijo doma, pa tudi v državi, ki še ni raziskana. Podjetja, ki organizirajo treninge v tujini, s svojimi ponudbami privabljajo športnike, da raziščejo kolesarske poti, npr. na Hrvaškem, v Španiji ali Italiji. Takšen trening kamp ponuja bogat kolesarski program za različne telesno sposobne športnike v toplejših podnebjih. Katerega kolesarskega navdušenca takšna ponudba ne bi zanimala?
Priznam, da me je ponudba pritegnila. Še posebej Hrvaška in njene kolesarske poti po Makarski rivieri. V različnih ponudbah in člankih je omenjen hrib Sveti Jure 1762 m. n. m., del narodnega parka Biokovo. Na fotografijah ali raznih forumih je bil videti res zanimivo. Kolesar se lahko vrh doseže dobesedno z morske gladine ali z vhodnega parkirišča, čemur sledi 23 km vzpona z različnim odstotnim naklonom. Hribi, bogati s serpentinami, in za hrbtom pogledi na čudovito Jadransko morje. Na dopustu sem želel uživati z družino, zato smo ga načrtovali v osrednjem ali južnem delu Hrvaške, da sem lahko doživel ta obalni spomenik na lastni koži.
TEŽKO NA TRENINGU, LAHKO V BITKI
Raje imam aktivne počitnice, zato smo našli mesto Rogoznica, v katerem so mirna območja za sprostitev, pa tudi bogate turistične možnosti za raziskovanje. Program naših počitnic je bil kopanje v morju in ulov vitamina D na sončnih plažah, pa tudi potovanja po okoliških mestih ali otokih. Seveda sem bil pripravljen tudi raziskovati državo s kolesom. Vedel sem, da me čakajo visoke temperature, zato bom potreboval dovolj tekočine ali hrane, pa tudi zračna kolesarska oblačila z dobro termoregulacijo.
Priprave na počitnice na Hrvaškem niso bile le spakiranje kopalk in kreme za sončenje, temveč tudi postopni trening v hribih, ki je pripravil noge na daljši vzpon na Sveti Jur. V Rogoznici sem imel tudi številne poti, na katerih sem vsak dan spoznaval nova območja te države. Pomemben del opreme so bile tudi rezervne gume v primeru napak, saj sem iz lastnih izkušenj vedel, da je ob cestah pogosto mogoče najti majhne trne ali smeti, ki zlahka povzročijo nujen postanek.
ZAČETKI POLNI MOČI
Ker smo imeli dve uri vožnje od Rogoznice do Makarske riviere, sem se na pot odpravil skoraj zjutraj. Etapo sem želel dokončati zjutraj, da bi se izognil "vročini" v času kosila. Odločil sem se, da svoj cilj, hrib Sveti Jure, dokončam od vhodnih vrat. Avto sem parkiral na vhodu narodnega parka Biokovo, plačal vstopnino 25 kun in sem začel stopati.
Prvih nekaj kilometrov sem užival v dobrem asfaltu, občutek višje temperature pa so deloma odpravile sence borovega gozda. Vedel sem, da bo vzpon stopnjevan z vsako serpentino, zato sem skušal razložiti svoje moči, da jih ne bi zažgal že v prvih kilometrih. Že po prvih nekaj kilometrih se je razkril scenarij čudovitega morja. Takrat človek še ne ve, ali bi te vzorčne poglede zajemal le z očmi ali spomine shranil v arhiv fotoaparata, ali pa se raje ne ustavi, da ne bi izšel iz ritma.
NA CESTI LAHKO PRESENETI KARKOLI
Po uvodnih serpentinah sem se približal k ravnini, kjer je starejši moški vzgajal konje. Ko so me te veličastne živali opazile, so stekle k meni. Ko sem ugotovil, da med konji in mano ni ograje, me je zajela panika. Ko nas je delila približno 2 meterska razdalja, so konji zamenjali smer in odbežali na bližnji hrib. Moj srčni utrip se je brez dodatnih fizičnih naporov zvišal še za 10 utripov na minuto in noge so mi popolnoma otrdele. Vdihnil sem, se zasmejal in nadaljeval.
V višinah ni bilo več gozdov, le skale in od sonca zagorela trava. Ko se je temperatura dvignila, sem se počutil, kot da sem počasi začel cvreti v lastnem soku. Zagotovo poznate občutek, ko se na vašem telesu začne tvoriti sol. Upoštevati je bilo treba režim pitja, da bi se izognili dehidraciji ali sončnim opeklinam. S seboj sem imel dovolj tekočine, vendar sem spoznal, da bom moral med potjo dolivati vodo. Rešile so me majhne trgovine, ki so bile po poti enakomerno razporejene.
CILJ NA DOSEGU
Z naraščajočimi kilometri in višinskimi metri se je začel pojavljati cilj moje etape - oddajnik v Svetem Juretu. Ko kolesar opazi vrh svoje poti, ga pogled motivira, da še več pedalira. Med potjo me je presenetilo, da je cesta na nekaterih odsekih precej ozka, vendar motocikli, avtomobili ali avtobusi s tem niso imeli težav. Všeč mi je bila strpnost voznikov, ki so bodisi stali na počivališčih in puščali kolesarje ali pa so previdno šli naokoli, brez znakov jeze ali trobljenja.
Na koncu so mi manjkali zadnji 4 km, zato sem posnel še zadnje fotografije pod ciljem. V tem trenutku me je kolesar pozdravil in glede na pozdrav sem izvedel, da je češki "brat". Pogovarjala sva se in skupaj nadaljevala do vrha. Pohvalil se mi je, da je bilo to njegovo enajsto vzpenjanje v življenju. V tem zadnjem odseku je moje potovanje potekalo zelo hitro, ker sem bil s svojimi misli potopljen v pogovoru in se tako nisem zavedal končnih višinskih metrov.
Prišli smo do cilja. Prispeli smo na vrh Sv. Jure. Občutek sreče z osvojene vrhne etape je nadomestil osupljiv pogled na morje in okoliško naravo Hrvaške, ki sem jo imel na dlani. Na vrhu je bilo veliko turistov, med katerimi sem slišal tudi naš slovaški jezik. Pri srečanju turistov iz Prešovskega kraja, ki je od Slovaške oddaljen približno 1100 km, človek ugotovi, da je svet res majhen.
Spust je v primerjavi z vzponom trajal manj kot pol ure. Na poti navzdol morate biti previdni na neravne asfaltne površine, na številne kolege kolesarje, pa tudi na prihajajoča motorna vozila. Na koncu sem preizkusil kakovost cest ob plažah Makarske riviere in si privoščil kosilo z zasluženim točenim pivom in pogledom na morje. Kljub temu, da sem bil izčrpan od močne vročine, sem začutil veselje in hvaležnost. Takrat sem spoznal, da je bila izbira lahkega in zračnega cikl kompleta res dobra ideja.
NASVET OB KONCU
Po tej osebni izkušnji lahko dam kolesarjem preprost nasvet: če imate svoje kolesarske sanje, ne oklevajte, sedite na kolo in jih uresničite. Priprave so lahko včasih težke, še posebej fizične, toda rezultat in občutek izpolnitve vaših sanj bo vreden.
