"Počakal te bom na vrhu hriba, nimaš se kam izgubiti," rečem frendu med vožnjo s cestnim kolesom. Ne bi ga podcenjeval, je pa omenil, da je nekako utrujen. Jaz sem pa načrtoval z uporabo mobilne aplikacije Strava dati kar top 10 na hrib. Prvi kilometer 6-kilometrskege vožnje v klanec smo še vedno šli skupaj. In komaj sem čakal, da grem sam naprej. Tudi drugi in tretji kilometer sva se držala skupaj, na četrtem kilometru mi je kar pobegnil. Na griču je bil približno 2 minuti prej. Ma kako je to možno? Čeprav sem imel izboljšani osebni cilj za 2 minuti z egom na dnu. Kako mu je to uspelo, sem vprašal sebe in njega. O oblikah priprav vam bom povedal naslednjič v drugem blogu. Zdaj sem se tolažil, da se še vedno ne morem primerjati z borci, mlajšimi od 15 do 20 let, in raje bom tekmoval s svojimi vrstniki v svoji kategoriji.
Po neprijetni izkušnji sem si zaželel zablesteti v svoji kategoriji na MTB maratonu. Celo v klubskih barvah moštva, ki sem se mu pridružil. Odlična motivacija! Vozil sem od začetka do konca s polno močjo, vsi segmenti z osebnimi cilji iz aplikacije Strava so bili izpolnjeni. Vseeno sem bil v primerjavi z drugimi slabši kar za 15% razlike. V moji kategoriji, prosim lepo.
In to sem si mislil o sebi, da sem svetovni prvak. Kje pa! S sramom sem se raje odjavil iz kluba in se bom znova prijavil, ko bom malo več v kondiciji :-)
Zaenkrat ostanem pri vzgoji svojih dveh talentov - starejši 12-letni in mlajši 3-letni zaenkrat le na otroškem poganjalcu, kmalu pa na pravem kolesu. Starejšemu sinu raje ne rečem več »počakal te bom na vrhu hriba«, ker je že zdaj hitrejši in jaz ne zmorem njegovega tempa. Očitno se moram sprijazniti s tem, in vozil bom zdaj samo še zaradi užitka, ne pa zaradi tekmovalnosti. Druga možnost je, da občasno na skrivaj vzamem energijski prigrizek, saj sem doslej kakršna koli prehranska dopolnila strogo zavračal. Zavračam tudi vatmeter, termometer, ker lahko kar sam čustveno ocenim, kaj zmoram in kaj ne več. O tem in o omenjeni pripravi naslednjič.