Kolesarska dirka po Slovaški - praznik vsakega ljubitelja kolesarjenja

Kolesarska dirka okoli Slovaške je dirka, ki se odvija vsako leto na Slovaškem. Že nekaj let je vključena v kategorijo 2.1 UCI, kar pomeni, da na njej redno dirkajo največja kolesarska imena, ki jih med letom lahko vidimo le na televiziji. Ko sem izvedel, da se bo štart dirke okoli Slovaške začel le nekaj kilometrov od mojega bivališča, sem bil prepričan, da tega ne morem zamuditi. V tem članku vam bom povedal, kako sem z bratom preživel dan poln navdiha. (dirka je potekala 18.9 - 21.9.2019)

Predstavitev ekip

Prva etapa se je začela šele zjutraj naslednjega dne. Na predvečer starta je na čudovitem srednjeveškem trgu mesta Bardejov potekala predstavitev ekip, ki naj bi nas navdihnila na prvo etapo. Na trg smo prispeli v času, ko se je že začel polniti ljudmi. Čakanje na kolesarje je popestril spremljevalni folklorni program. Prišli smo čisto blizu ovir, tako da smo imeli čim boljši pogled na stopničke, kje so postopoma prihajali kolesari. Komaj smo čakali na Emanuela Buchmana, ki je tisto leto na Tour de France zasedel neverjetno četrto mesto. Vsekakor velja omeniti še druga imena, ki spadajo med največje zvezde dirke. Med prvimi predstavljenimi tekmovalci so bili največji favoriti. Emanuel Buchman, Alexander Kristoff in Eli Viviani videti vseh v živo je bilo eno največjih doživetij večera. Stati nekaj metrov od najboljših šprinterjev na svetu, ki se redno borijo s Petrom Saganom za zmago, je nekaj, kar nobenega kolesarskega navdušenca ne bi pustilo hladnega.

Dan dirke

Prvi dan je bil poseben, saj je bila tisti dan napovedana etapa posameznikov, ki nam bi bila popoldan po pelotonu, kateri se je začel že zgodaj zjutraj. Želeli smo priti na mesto štarta kolesarjev še preden se začne dirka. Naš načrt je bil najti avtobuse največjih ekip in počakati pred njimi do prihoda kolesarjev. Imeli smo srečo, ker so vse ekipe  World Tour svoje avtobuse parkirale le nekaj metrov narazen.           

Polni navdušenja smo čakali prve kolesarje, medtem ko so ekipni tehniki pripravljali kolesa. Seveda kot prvi avtobus ekipe, pri kateri smo se ustavili, ni bil drugi kot avtobus naše najbolj priljubljene ekipe Bora-Hansgrohe. Presenečen sem bil, koliko Slovakov (razen kolesarjev: D) je del ekipe. Tehnik, ki je pripravjal kolesa, je bil tudi Slovak. Razdelil nam je kolesarske kape, čemu je bil moj brat zelo vesel.

Kolesarji so bili ta čas še v svojih avtobusih in počasi so vsi izstopili iz avtobusa. Takoj, ko smo zagledali Emanuela Buchmana sem ga cel navdušen z mojo slabo angleščino  vprašal, ali se lahko z njim  slikamo. Imeti fotografijo z enim najboljših kolesarjev za vzpone to pa je že nekaj.

Ekipa Bora-Hansgrohe je imela bogat štartni seznam znanih imen kot na primer brat Petra Sagana Juraj in Erik Baška. Od njih nam je uspelo dobiti vsaj podpis, kajti večina navijačev jih je obkolila. Kolesarji so se začeli ogrevati in tako smo se počasi pomaknili na štart. To nam je trajalo le nekaj minut. Začetno polje se je začelo polniti z živobarvnimi dresi. Glede na to, da ima vsaka ekipa drugačnega sponzorja in drugačno barvo dresov je pogled na kolesarski peloton resnično lep. V njem so uživali še posebej otroci, ki so pred začetkom profesionalcev imeli svoje lastne mini dirke. Imeti čim več barvni kolesarski dres je dobro tudi z vidika varnosti in vidljivosti. Več o tem kdaj naslednjič.

Štart se je kot običajno, začel strelo iz pištole in peloton se je odpravil na 138 km dolgo progo. Tekmovalci so morali večkrat prečkati mestni trg. Med čakanjem na prehod kolesarjev sva z bratom popila kavo in uživala v vzdušju profesionalne kolesarske dirke.                                                         

Bližal se je zadnji prehod ciljne črte. Vzdušje na trgu je bilo odlično! Gledalcev dirke je bilo zmeraj več in so uživali ob opazovanju najboljših kolesarjev. V ciljju so se ustavili tudi naključni mimoidoči. Z bratom sva našla prostor pri pregradah nekaj metrov za ciljem, kar nama je omogočilo ogled celotnega sprinta. Po policijskih avtomobilih in spremljevalnih motociklih so se izza ovinkov s polno hitrostjo pojavili kolesarji, ki so se borili za zmago. Za zmago sta se borila Ellia Viviani in Alexander Kristoff, ki je bil hitrejši in je zmagal. Z nemim začudenjem sem opazoval moč in hitrost, ki jo lahko razvijejo samo pravi profesionalci.

Etapa posameznikov

Na zadnji etapi posameznikov,  kronometru se pokaže kateri izmed sodelujočih kolesarjev je najboljši. S trga smo šli dol med avtobuse, da smo tokrat lahko uživali v specialkah na kronometru. Super je bilo, da smo se lahko med njimi sprehajali in nekaterih koles smo se celo dotaknili (vsako od teh koles stane več kot 10.000 €). Nekatera kolesa so imela na sedežu prilepljen kos grobega papirja, ki je namenjen preprečevanju zdrsa zadnice iz sedeža kolesa.

Kronometer je specifična disciplina,  v kateri se tekmovalci z uro spopadajo individualno ali skupaj v moštvu. Start poteka v intervalih, po navadi razlika med startoma dveh kolesarjev znaša eno ali dve minuti. Posamični kronometer je za gledalce definitivno nekaj zanimivega. Našli smo odličen prostor pod strmim hribom, s katerega so se kolesarji spustili neposredno s trga. Hitrost, s katero so se mimo nas peljali, je bila tako velika, da so leče kamere imele težave pri zajemanju slike. Kolesarje sem raje snemal po mobilnem telefonu, uspelo mi je narediti tudi nekaj slik. Nad našimi glavami je bila roka, ki jo je nadzoroval snemalec javne televizije RTVS. Na koncu lepega dne smo ugotovili, da smo se znašli tudi na televiziji.

Udeležba na kolesarskih dirkah svetovnega razreda s profesionalno zasedbo je zagotovo nepozabno doživetje za vse, ki radi kolesarite. Čutiti vzdušje dirke neposredno s prizorišča je nekaj, česar televizija nikoli ne more posredovati. Če imate priložnost iti tja, recite da. In dirke ne zamudite. Je vredno.